V nedeljo, 13. maja, se je na samostanskem vrtu, v tem času poraslem z dišečimi burbonkami v polnem razcevetu, odvil dogodek Besede med burbonkami. Literarno besedo je za ta dogodek prispevalo deset članov Goriškega literarnega kluba Govorica: Katarina Vuga, mag. Marija Mercina, Alja Furlan, Andra Jereb, dr. Tanja Badalič, Dragana Marošević, mag. Darinka Kozinc, Tanja Ocelič, Vida Mokrin Pauer in Rajko Slokar.
Literati so v svojih prispevkih predstavili svojo literarno ustvarjalnost in se z besedami, stihi, mislimi, anekdotami in tudi osebnimi zgodbami navezali na Kostanjevico kot kraj, na cvetje in posebej na burbonke. Posebno mesto je imel na tem dogodku spomin na patra Stanislava Škrabca, njegovo življenje in delo. Nekateri od literatov so se tako nanj spomnili tudi s hudomušnimi anekdotami in mislimi iz njegovega življenja in dela. Literarni del je bil pospremljen tudi z glasbeno spremljavo citer, kar je prispevalo še dodatno mero čarobnosti k že tako prijetnemu večernemu vzdušju. Dogodek je z vezno besedo povezovala dr. Megi Rožič, Univerza v Novi Gorici.
Zapisala: Megi Rožič
Goriški literarni klub Govorica se je v kostanjeviškem vrtu, sredi omamno dišečih burbonk, z izvirno besedo poklonil p. Stanislavu Škrabcu. Nastopilo je devet članic in en član literarnega kluba; vsak je po svoje dopolnil ta izjemno intimen večer. Beseda je tekla o p. Stanislavu kot jezikoslovcu, ki se je posebno priljubil akademiku dr. Jožetu Toporišiču. Pisatelj Danilo Lokar, ki mu je bil p. Stanislav spovednik, se ga spominja v svojem literarnem delu Leto 1918 kot neobičajnega spovednika. Prisluhnili smo tudi odlomku o p. Stanku, ki je živel v skromni celici, obložen s knjigami; pa o njegovem zavzetem pedagoškem delu. Posamezni Govoričarji so prebrali svoja pesniška razmišljanja o vrtnicah, kresni noči, otroškem doživljanju kostanjeviškega vrta. Seznanili smo se tudi s časopisnim člankom o Tirolcu dr. Reinhardu Padingerju, ki mu je priučeno znanje slovenščine v zadnjih desetih letih razširilo obzorje slovenske pokrajine, kulture, zgodovine te posebne dežele. Sam ugotavlja, da je slovenščina aristokratka med jeziki; da Slovenci razmišljajo dvakrat hitreje kot Avstrijci in tako dosti hitreje sledijo informacijam. Skratka, dr. Padinger, šestdesetletni Avstrijec, sicer znanstveni raziskovalec na graškem inštitutu za energetske naprave, se je v slovenski jezik zaljubil. Tako kot nekdaj Lojze Bratuž, ki je izkrvavel za slovenstvo.
Bogat literarni večer je ob nežnem zvoku citer izzvenel s Pravljico za lahko noč, ki nas je ob lunini svetlobi in soju sveč zazibala v pravljični svet otroštva; podoživeli smo ga še ob aranžmajih vrtnic v čarobnem okolju atrija v frančiškanskem samostanu.
Zapisala: Katarina Vuga
