Cerkev

Obstaja več legend, povezanih s postavitvijo cerkvice na Kostanjevici, ki je dobila ime po gozdu, s katerim je bil hrib skoraj v celoti prekrit in v katerem je rastlo največ kostanjev. Ob tem pa ostaja zgodovinsko dejstvo, da je leta 1623 grof Matija Thurn dal tukaj zgraditi cerkvico, kamor so prenesli Marijino podobo, pred katero so se verniki zbirali v molitvi in k cerkvenim obredom. Ker je cerkvica po velikosti bolj spominjala na kapelo, se je hriba in cerkve prijelo ime Kapela; tako jo domačini in okoličani velikokrat imenujejo še danes.

Kostanjevica z Laščakovo vilo v ospredju Med prvimi varuhi cerkve in samostana so bili karmeličani. V njihovem času je Kostanjevica doživljala razcvet tako na duhovnem kot na materialnem področju. Najprej so uredili cerkev. Verjetno so prvotno cerkvico celo porušili in zgradili novo, večjo, v velikosti današnje glavne ladje. Temu tlorisu je bil čez nekaj let dodan prezbiterij, še pozneje pa so bili glavni ladji dodani sedanji stranski oltarji in hodniki. Vso cerkev so v letih 1666–1706 okrasili z dragocenimi freskami in štukaturami.

Današnji glavni oltar Leta 1781 je Kostanjevico zadel odlok cesarja Jožefa II., na podlagi katerega so z nje pregnali karmeličane, ki niso za seboj pustili ničesar. Devet let sta bila samostan in cerkev zaprta. Leta 1811 je bila Kostanjevica dodeljena v varstvo frančiškanom, ki jo upravljajo še danes. Frančiškani so iz Gorice prinesli s seboj nekaj opreme za cerkev in za samostan. V cerkvi so leseni glavni oltar nadomestili z marmornatim iz cerkve sv. Antona, v zvoniku pa se je zvon pridružil še dvema prejšnjima. Na Kostanjevico so prinesli tudi lesen kip Marije, kot se je leta 1539 prikazala Uršuli Ferligoj na Sveti Gori. Namestili so ga na oratorij, kjer je ostal do tridesetih let 20. stoletja, ko so ga prenesli na Sveto Goro.

Porušena cerkev Leseno obhajilno mizo so zamenjali s kamnito in na glavni oltar namestili nov tabernakelj. Tabernakelj in kamnit baldahin nad njim, kot ju vidimo danes, so postavili leta 1886.

Med prvo svetovno vojno je bila cerkev leta 1916 močno poškodovana, skoraj porušena. Ponovno so jo pozidali italijanski frančiškani v letih 1925–1928. Nekoliko manj je bil poškodovan prezbiterij, zato ga krasijo štukature, ki so v veliki meri še iz časa karmeličanov. Dokaj dobro ohranjene so bile tudi štukature na korni ograji in freska Marijinega darovanja s štukaturnim okvirjem.

Med drugo svetovno vojno je bilo v samostanu nastanjeno vojaštvo. Del samostana so uporabljali za zapore, v neposredni okolici pa so skopali tudi nekaj bunkerjev in rovov. Enega od rovov so speljali iz grobnice izpod cerkve na severno pobočje hriba. Takoj po vojni so bila na samostanu in cerkvi opravljena le manjša popravila in vzdrževalna dela. V šestdesetih letih 20. stoletja je bil preurejen prezbiterij in postavljen oltar, obrnjen k ljudstvu, v sedemdesetih pa je bila cerkev obnovljena dvakrat: najprej pred potresom leta 1976 in potem po potresu, ko sta bila cerkev in samostan kot celoten kompleks povezana z železnimi vezmi. V devetdesetih letih so bile v cerkvi postavljene nove spovednice.

Nove klopi v cerkvi V letih 2011–2012 je cerkev postala bogatejša še za nove klopi. Ker so bile stare zelo dotrajane, so nove s pomočjo dobrotnikov postavili najprej v cerkveno ladjo. Postopoma sta novo opremo dobila tudi stranska hodnika. Leta 2013 se je prenova opreme zaključila s postavitvijo novih klopi v Karmelsko kapelo in tako je cerkev v celoti na novo opremljena.

Spovedni kabinet Spovedni kabinet, ki je bil urejen že v sedemdesetih letih 20. stoletja, je ohranil svojo namenskost, vendar sta se njegova oblika in funkcionalnost leta 2013 spremenila: bil je v celoti prenovljen. S postavitvijo novih vrat v cerkvi pod zvonikom, ki so izdelana po vzoru že obstoječih spovednic, je nastal prostor za novo spovednico. Ta je narejena tako, da omogoča anonimno spoved za mrežo ali pa odprto spoved iz oči v oči. Oblikovana je tako, da tudi s svojo simboliko človeka nagovarja in ga vodi pod križ, od koder se izliva očiščujoči studenec Božje ljubezni in usmiljenja, ki grešniku vrača dostojanstvo in novo življenje. 

Marija z Jezusom na pročelju cerkve Obiskovalcu, ki prihaja iz Nove Gorice, se cerkev in samostan kažeta od hrbtne strani, saj njuni pročelji gledata proti jugu. Šele z juga se zato da dobro videti mogočno belo fasado cerkve in razpotegnjen obris samostana. Pročelje nakazuje, da je cerkvena notranjščina sestavljena iz treh delov. Nad vhodom v cerkev je v niši kip Marije z Jezusom in v vdolbini loka motiv školjke, ki se v cerkvi kar nekajkrat ponovi, to pa dokazuje, da so hoteli graditelji poudariti romarski značaj svetišča. 

Ko vstopimo v cerkev, se znajdemo pod korom. Ob straneh se odpirata dva stranska hodnika. Korna ograja in ohranjen štukaturni okvir na levi strani ladje nam dasta zaslutiti lepoto cerkve, ki je bila v prvi svetovni vojni skoraj uničena. To lepoto še najbolj začutimo v prezbiteriju, ki je bil med vojno nekaj manj poškodovan in so ga rešili z obnovo in delno rekonstrukcijo. Prezbiterij naj bi bil v okviru obsežne obnove po prihodu karmeličanov v drugi polovici 17. stoletja dozidan nekoliko pozneje.

Kostanjeviška Mati Božja Središče prezbiterija je glavni oltar z milostno podobo Kostanjeviške kraljice, ki so ga frančiškani ob svoji selitvi prenesli na Kostanjevico od cerkve sv. Antona v Gorici; nastala je v drugi polovici 17. stoletja (gotovo pred letom 1686). Podoba je slikana na zid in prikazuje Marijo z Jezusom v naročju, ki sedi pred kostanjevim drevesom. Oba imata na glavi kroni. Pod sliko je na oltarno mizo postavljen tabernakelj z baldahinom. Levo in desno od oltarja sta odprtini, ki vodita v hodnik za oltarjem, nad njima pa sta kipa sv. Antona in sv. Frančiška, ki sta bila izdelana in tja postavljena v času obnove po prvi svetovni vojni.

Freska Marijinega kronanja na oboku glavne ladje Če se ozremo v strop, nas preseneti bogastvo štukatur in poslikav. Imamo občutek, kakor da so nad nami in okrog nas angeli in svetniki sklenili razgiban krog in da se na nas ozirajo od vseh strani. Štukature v prezbiteriju so večinoma še iz 17. stoletja, razen če so jih morali prilagoditi, ko so leta 1886 naredili stropno odprtino (svetlobnico) in ko so jih popravljali in rekonstruirali po prvi svetovni vojni. Ob pogledu na prezbiterij si lahko predstavljamo, kako je glavna cerkvena ladja izgledala pred prvo svetovno vojno, ko je bila v celoti prav tako bogato okrašena. 

Daritveni oltar Sedanji daritveni oltar, ki je bil v skladu s pokoncilsko liturgično prenovo v šestdesetih letih 20. stoletja postavljen v prezbiteriju, je premičen in narejen iz kovanega železa, oltarna miza pa je lesena in ima tudi »grobek« s svetniškimi relikvijami. 


Slavoločno steno oblikuje kamnit lok, ki ga nosijo kamniti nosilci. Nad lokom in venčnim zidcem je luneta, v kateri je upodobljena Kostanjeviška kraljica kot Tolažnica žalostnih. Fresko obdaja latinski napis, ki se v prevodu glasi: »Sveta Marija – prihiti nesrečnežem na pomoč – opogumi malodušne – potolaži žalostne.« Freska Leonarda Riga, naslikana v letih 1884–1886, je bila obnovljena po prvi svetovni vojni (Giovanni Moro), potem pa je bila v potresu leta 1976 močno poškodovana in nato restavrirana ter delno rekonstruirana. Kostanjeviška kot tolažnica žalostnih

Glavna cerkvena ladja Glavna ladja, kot jo vidimo danes, je v veliki meri sad rekonstrukcije po prvi svetovni vojni, predvsem zidovi in obok. Iz prejšnje cerkve je ohranjen tlak z nagrobnimi ploščami, na katerem so vidne posledice porušene cerkve, freska na levi strani s štukaturnim okvirjem, korna ograja in zid pročelja cerkve. Freska v štukaturnem okvirju na levi strani cerkve prikazuje Marijino darovanje v templju. Tudi to fresko je naslikal Leonardo Rigo v letih 1884–1886. V glavni ladji gotovo najbolj izstopa stropna freska Marijinega kronanja v velikosti 7,4 × 5 metrov. Ne samo njena velikost, ampak tudi vpetost v štukaturno in drugo okrasje ter manjše freske v medaljonih in drugih likih poudarjajo njeno mogočnost in veličastnost celotnega stropa. Je delo karnijskega slikarja Giovannija Mora, ki je opravil večino slikarskih in slikarskoobnovitvenih del v času obnove po prvi svetovni vojni. 

Korna ograja Korna ograja, vključno s prostorom pod pevskim korom, je za stopnico nižja od tlaka v glavni ladji. Štukature na korni ograji so bile med prvo svetovno vojno najmanj poškodovane. Črni plošči v sredini ograje pričata o graditelju cerkve Matiju Thurnu, ki je cerkev in samostan leta 1650 izročil karmeličanom. Izvirni štukaturni okraski so tudi v oknih na pevskem koru. 

Sedanje orgle Sedanje orgle so pnevmatske z romantično dispozicijo in jih je leta 1928 izdelal goriški mojster Ivan Kacin. Pet let pozneje jih je popravil in predelal mojster Valiček, leta 1938 pa so odstranili zgornji del orgelske omare, da je prišlo skozi veliko okno v cerkev več svetlobe. Imajo dva manuala in pedalni sistem, 10 osnovnih registrov in 7 registrskih zvez.  

Oltar sv. Antona Stranska hodnika potekata vse do severne stene cerkve in sta prekinjena s stranskima kapelama. Na desni je kapela sv. Antona s kipom svetnika in sliko Svetogorske Matere Božje, ki spominja na njeno dvojno gostovanje na Kostanjevici (v preteklosti je bil to karmelski oltar). Na levi je kapela sv. Frančiška, kjer je na sliki upodobljen svetnik, ki ga objema Križani, na oltarni mizi pa je slika bl. Antona Martina Slomška (v preteklosti je bil to najprej oltar sv. Jožefa in nato Križev oltar, slika Frančiška s križanim pa se povezuje s prejšnjo vsebino oltarja). Dva oltarja sta tudi ob stranskih zidovih pod korom. Na desnem je oltar s kipom sv. Terezije Deteta Jezusa (prej je bil to oltar sv. Elizabete), na levi pa oltar s kipom sv. Jožefa. Na koncu levega hodnika je bil leta 1941 postavljen karmelski oltar s sliko, za katero je niša z »oblečeno Marijo«, ki so jo nosili ob karmelskih procesijah.

Oltar sv. Frančiška

Karmelska kapela Takoj ko stopimo v cerkev, opazimo v tlaku in na desni steni glavne ladje nagrobne plošče. Vseh skupaj je 23, od teh jih je sedem brez napisov. Plošče pričajo, da je v grobnicah pod cerkvijo našlo svoje zadnje počivališče precej ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani s Kostanjevico. Tik pred prezbiterijem je bila grobnica prvih stalnih varuhov Kostanjevice, redovnikov karmeličanov. Na desni strani v sprednjem delu glavne ladje je grobnica družine grofov Thurn. Okrašena plošča je v zidu, pod ploščo pod klopmi pa je verjetno pokopana žena Matija Thurna. Njihova je tudi rožnata marmorna plošča v prehodu pred desno stransko kapelo.

 

Nagrobna plošča v cerkvi

V njihovi grobnici sta od svoje smrti do leta 1884 počivala tudi francoski kralj Karel X. in njegov sin Ludvik XIX. Njuni plošči z napisi v francoščini, močno poškodovani, sta tik pod stopnico oltarja. Ko so po letu 1883 urejali kripto Burbonov, so posmrtne ostanke iz grobnic po sredi cerkve in pred stranskima kapelama prenesli v druge grobnice ali na pokopališče. Pod ploščami po sredi cerkve je danes hodnik, ki vodi do kripte Burbonov pod prezbiterijem. V tlaku prezbiterija pod današnjim daritvenim oltarjem je preprosta črna marmorna plošča z napisom REQVIES BORBONVM.

 

 


360°

Prostorska slika notranjosti cerkve

> ogled

 

Avtor: Boštjan Burger

01_kostanjevica.jpg