Koncert ŽePZ Rože

KONCERT ŽENSKEGA PEVSKEGA ZBORA ROŽE NOVA GORICA OB 100. OBLETNICI SMRTI P. STANISLAVA ŠKRABCA v samostanski dvorani na Kostanjevici v soboto, 13. oktobra 2018, ob 19.45

P. Stanislav Škrabec – duhovnik, zgleden redovnik, izvrsten učitelj in vzgojitelj, priljubljen spovednik, znanstvenik, jezikoslovec …

Tudi z gojenjem cvetic se je ubadal v prostem času. »Med našim ljudstvom je hotel širiti umevanje za cvetlice ter skušal s poučevanjem doseči, da bi naši ljudje poznali in gojili še kaj drugega, ne samo nagelj, rožmarin in roženkravt. Pri srcu so mu bile zlasti gladijole. Z veseljem je poročal v Cvetju, kako so se iz domačega križem oplojenega semena pokazale nekatere jako lepe nove sorte, ki jim je zaradi posebne lepote dal tudi posebna imena, po naših starih slovenskih piscih: Trubar, Dalmatin, Bleiweis, Jeran,…«     (p. Vincencij Kunstelj, OFM)

»Ob lepih dnevih je po kosilu odhitel na vrt, kjer je med cvetlicami ali ob hudi vročini v malem gozdiču preživel marsikatero uro, ako ni imel popoldanske šole. Ob štirih popoldne se je vselej udeležil skupne molitve, nato pa bral in pisal do večerje.«  (p. Vincencij Kunstelj, OFM)

Kje je celica zdaj tvoja tesna?
Kje zdaj mir uživaš?              
Ali zame imaš kaj prostora pater Škrabec?                  (Alojz Gradnik)
 

»Dne 6. oktobra 1918. leta na rožnovensko nedeljo malo pred deveto uro zvečer se je blaga duša p. Stanislava Škrabca preselila v večno domovino.«

»Pogreb je bil 8. oktobra popoldne, brez govorov, vencev, zastav in petja; tretjeredniki so bili pri pogrebu v zelo obilnem številu in so célo pot glasnó molili sv. rožni venec. Pogreba so se udeležili tudi nekateri odlični meščani, več duhovnikov, profesorjev… Preprost, pa dostojen pogreb!« (P. Salvator Zobec, OFM)

Ženski pevski zbor ROŽE Nova Gorica

Zbor združuje ljubiteljice petja iz Nove Gorice  in okolice. V lanskem letu je praznoval 30-letnico delovanja in 10-letnico pojavljanja pod imenom »ROŽE«. Pevke zbora Rože si prizadevajo za vedno boljšo izvedbo pevskega repertoarja v lastno in zadovoljstvo poslušalcev. Zbor se redno udeležuje Revije pevskih zborov Goriške v Desklah  in revije Primorska poje. Prav tako že tradicionalno organizira koncerta v počastitev praznika žena pod naslovom »Rože za tvoj dan« in ob občinskem prazniku Nove Gorice »Rože za Novo Gorico«. Delovanje zbora je usmerjeno tudi izven meja domovine, predvsem stikom z rojaki  v zamejstvu in s slovenskimi skupnostmi v drugih evropskih državah. Zato najraje prepevajo slovenske ljudske in umetne pesmi, ki pa jih popestrijo tudi s kako tujo skladbo. Rade se povezujejo z drugimi društvi in posameznimi umetniki ter pojejo ob posebnih dogodkih, kot je letošnje Škrabčevo leto.

Anica Furlan je upokojena učiteljica klavirja, ki se z veseljem pridruži goriškim zborom in glasbenim izvajalcem s klavirsko spremljavo. Za svoje dolgoletno prizadevno delo je l. 2014 prejela občinsko priznanje – plaketo MONG.

Zborovodkinja Andreja Rustja

Glasba je njena spremljevalka že od malih nog. Kot petletno deklico so jo starši vključili v domač župnijski otroški pevski zbor na Kostanjevici v Novi Gorici, od takrat dalje se njena pevska dejavnost neprekinjeno nadaljuje. Po končani gimnaziji v Novi Gorici, kjer je prepevala v več zborih in obiskovala pouk solopetja, se je vpisala na Pedagoško akademijo v Ljubljano, smer Glasbena vzgoja in zborovodstvo, kasneje pa dokončala še študij razrednega pouka na ljubljanski Pedagoški fakulteti.

Na osnovni šoli v Komnu poučuje že 26 let glasbo ter vodi otroške in mladinske pevske zbore. Z njimi dosega pomembne rezultate na domačih in tujih tekmovanjih. Od leta 2000 naprej se je s šolskimi zbori udeležila že več kot petindvajsetih tekmovanj, kar trikrat v tujini. Prejela je 6 zlatih priznaj, 17 srebrnih in 4 bronaste. S svojimi šolskimi zbori je izdala tudi že tri zgoščenke. Ministrstvo za šolstvo ji je leta 2007 za dosežene uspehe podelilo najvišji strokovni naziv, svétnik. Leta 2014 pa je OŠ Komen v okviru projekta Kulturna šola prejela Priznanje za izjemne dosežke na glasbenem področju.

Ob šolskem delu svoj prosti čas posveča tudi odraslim zborom, tako je v preteklosti vodila že vrsto pevskih zasedb: Dekliški pevski zbor Danico iz Vrha sv. Mihaela pri Gorici, Moški oktet Sotočje, Dekliški pevski zbor Grlico iz Budanj, trenutno pa vodi Ženski pevski zbor Rože iz Nove Gorice.

 

Program koncerta v počastitev p. Stanislava Škrabca                        

VIPAVSKA (Filip Terčelj, Anton Klančič)

PA SE SLIŠ (primorska ljudska, prir. Karol Pahor)

V MRAKU (S. Gregorčič, Miran Rustja)

TEČE, TEČE BISTRA VODA (ljudska, prir. Breda Šček)

KAZEN (Rudolf Maister, Emil Adamič)

PRI NAS PA OHCET IMAMO (primorska ljudska, prir. Karol Pahor)

DA BI JAZ ZNALA (ljudska iz Cerovca, prir. Ciril Pregelj)

LUŠTNO JE VIGRED (ljudska iz Roža, prir. Luka Kramolc)

SONCE LJUBO (ljudska, prir. Pavel Merku)

ROŽA NA VRTU (ljudska, prir. Viktor Mihelčič)

 

»Soglasniki so kost, samoglasniki meso, naglas pa da dušo.«

Ta Škrabčev stavek je pred kratkim zasledil p. Niko, naš župnik in gvardijan, ki je danes žal odsoten. Velja, da ga upoštevamo tudi pevci: lepše ko izgovarjamo besede, bolje se nas razume, če vsako besedo tudi podoživimo, pojemo z dušo. Ženski pevski zbor Rože iz Nove Gorice se je že spomladi odločil, da počasti spomin na največjega slovenista druge polovice 19. stoletja, a do sedaj nismo prišle na vrsto. Škrabčevo leto ob 100. obletnici smrti velikega moža, nas je nagovorilo, čeprav se o njem iz šole bolj malo spomnimo. Danes se ne bomo predajale žalosti, ker je velikan slovenske besede pred 100 leti odšel v večnost , veselimo se, ker nam je zapustil neprecenljivo doto. Slovenski jezik, ki mu je posvetil kar 58 let svojega življenja, se je zaradi njegovih ugotovitev in zaključkov, novih zakonitosti, lahko gradil, zorel in dobil vse lastnosti svetovnega jezika.

Pater Škrabec si je prizadeval, da bi Slovenci dobili samostojen sodoben knjižni jezik, ki bi bil osnova za visoko literarno ustvarjanje, kakor tudi osnova za vse potrebe, osnova na katero bi se naslonili, tudi pri vsakdanjem govoru. Zato je preštudiral vse slovanske in druge evropske jezike, poznal je latinščino, sanskrt. Pater Škrabec je na Kostanjevici živel ali delal skupaj z drugimi učenjaki in imel dobre pogoje za delo, take, ki so mu omogočali študij in znanstveno delo. Gotovo se je dobro počutil tudi med Goričani in Vipavci. Naša tako raznolika, tekoča govorica, mu je poleg njegove pojoče dolenjščine odkrivala drugačne vidike naglaševanja in pravilnega poudarjanja slovenskih besed. Zavedal se je, da tudi narečja z obrobja slovenskega ozemlja lahko bogatijo jezik, ki ga govorijo v osrednji Sloveniji. Ljubil je slovenski jezik, njemu najlepši jezik na svetu, in slovenski narod, katerega nenadomestljiva vrednota je prav slovenski jezik. V Cvetju z vrtov sv. Frančiška je zapisal: »Vse kar sem pisal, sem pisal iz ljubezni do slovenščine in iz ljubezni do Slovencev, vseh skupaj, kakor tudi vsakega posebej.« Njegova domoljubna drža nam je narekovala izbiro pesmi za naš današnji nastop.

KDO JE BIL TA ŠKRABEC, DA JE NJEMU POSVEČENO LETO 2018?  

Bil je Dolenjec, rodil se je l. 1844 v majhni vasi Hrovači pri Ribnici, pri krstu dobil ime po očetu, Anton. Najprej je obiskoval osnovno šolo v Ribnici, ker pa je bil izjemno bister, so ga modri starši poslali v šolo v Ljubljano. Miren fant je bil najraje sam s knjigami, bral in se učil. Vse je opravil z odliko, tako v nižji in višji gimnaziji, saj ni bil le izredno nadarjen, pač pa tudi marljiv. Trikrat je bil vpisan v isto Zlato knjigo, kot France Prešeren, Že v gimnaziji ga je zanimala slovenščina. Bil je že pred maturo, ko se je seznanil s frančiškanskim redom. Ta ga je pritegnil, saj je slonel na vrednotah in višjih duhovnih ciljih, ki mu bili blizu in so odgovarjali njegovi umirjeni naravi, pa tudi moralnim načelom. Leta 1863 je vstopil v frančiškanski red ter dobil ime Stanislav.

Star 23 let je zaključil študij teologije v Ljubljani in bil l. 1867 posvečen v duhovnika. Ker je bil izjemen študent, je bil takoj nameščen kot suplent na novomeški frančiškanski gimnaziji. Tu je ves čas študiral tudi slovenščino in razkril svoje drugo življenjsko poslanstvo z objavo razprave »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi«. Leta 1870 je bil poslan na študij slovenščine na vseučilišče v Gradec. Po zaključenem študiju je bil leta 1873 nameščen na frančiškansko gimnazijo na Kostanjevici pri Gorici kot lektor. Ko je l. 1876 opravil še izpite za profesorja, je tudi poučeval.

V tem času, v Avstro-Ogrski monarhiji, je bila Kostanjevica študijsko, znanstveno in kulturno središče Goriške - treba si je seveda zamisliti Goriško brez Nove Gorice, a z Gorico, ki je imela večje zaledje tudi proti jugu. Tu je delovala frančiškanska gimnazija, bogoslovje in modroslovje, poučevali pa so profesorji in učenjaki svetovnega slovesa. Pater Škrabec je tu ostal polnih 42 let. Bil je v prvi vrsti frančiškan, zavezan uboštvu, čistosti in pokorščini, bil je ponosen duhovnik, cenjen spovednik, natančen lektor in prevajalec, spoštovan profesor, urednik revije Cvetje z vertov sv. Frančiška, učenjak slovenist, ljubeč vrtnar. Naštevanje je suhoparno in nam ne pride do srca. Ko pa prebiramo zapise o p. Škrabcu, ostrmimo in se začudimo, kje je bilo vse to skrito, da je slovenskemu človeku o njem tako malo znano.

Simon Gregorčič, naš slavček, je bil rojen leta 1844, istega leta kot p. Škrabec. Gotovo je poznal Škrabčevo delo. Prav v zadnjem času se je odkrilo in bilo potrjeno, da sta se poznala in celo, da ga je Gregorčič, ko je bival v Gorici, obiskoval na Kostanjevici. Škrabec mu je svetoval pri prevajanju Joba iz Svetega pisma. Gregorčič se je verjetno poglabljal v to tematiko, ko je pisal pesmi. Za Škrabca in njegovo življenje in delo na vseh področjih, v polnosti veljajo Gregorčičevi verzi iz pesmi Življenje ni praznik: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!»

Škrabec se je držal visokih moralnih in etičnih načel, njegov zgled asketskega redovnika in častitega duhovnika je bil brezmadežen, pritoževanja, jeze ali slabe volje ni poznal, vsako delo je opravljal pošteno in do konca. Svoje življenje je posvetil in ga daroval za najvišje ideale in svoj narod, ki govori najlepši jezik na svetu.

Gregorčič je bil prerok, saj je v pesmi Soči že napovedal, da bo »krvava tekla«. Soška fronta je se je že leta 1915 približala Gorici. Italijani so na vse pretege obstreljevali položaje Avstrijcev. Najprej so prizanašali Kostanjevici, kasneje pa so granate padale tudi na samostan in cerkev. Že na začetku vojne se je večina frančiškovih bratov umaknila v Ljubljano in Kamnik, nekateri, med njimi p. Škrabec, so vztrajali, dokler granate niso zadele in poškodovale tudi njegove sobe. Takrat je moral s težkim srcem zapustiti ljubo mu Kostanjevico, svoj dom, izgubil je tudi večino knjig, ki so bile zložene po vsej sobi. Pogrešal je sončno Goriško, a je vedel, da se na Kostanjevico ne bo več vrnil. Umrl je tri leta kasneje, 6. 10. 1918 v Frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Več kot deset let kasneje, ko sta bila samostan in cerkev končno obnovljena in ponovno posvečena leta 1925, je Kostanjevica, sedaj pod Italijo, zopet postala duhovna opora ljudem iz okolice in romarjem. Slovenski frančiškani so bili že l. 1924 pregnani, sem so bili nastavljeni italijanski, da bi skrbeli za samostan in cerkev. Življenje je teklo naprej. Mladi so se ravno tako kot danes družili, iščoč samega sebe, se spoznavali in zaljubljali, srečevali so se tudi na Kostanjevici, tako kot danes. Nekoč, verjetno veliko kasneje,se je tu sprehajal tudi pesnik Ludvik Zorzut iz Brd, ki je takratno vzdušje opisal v pesmi Na Kostanjevici. Ob letošnjem Škrabčevem letu jo je uglasbil skladatelj Andrej Makor, p. Vid Lisjak jo je zapel na zaključni prireditvi v Kulturnem domu v Novi Gorici. Naj preberem samo delček:

Zgodnji maj:
med kostanje
v mlade sanje
peli smo nekdaj.
Koprneli smo navzgor
v lep Marijin dvor.
Od kapelce do kapelce
smo iskali Božje vrelce,
od postaje do postaje
šli smo na duhovne vaje.
Od kapelce do kapelce
cvele so marjetice, angelce,
od postaje do postaje
peli slavčki v tihe gaje.
Sladki vzdihi,
ranjeno srcé…
Pa menihi,
pater Škrabec,
odpustili so nam vse.
 

Še en razlog imamo, da smo danes prišle zapet v samostan na Kostanjevici: ZARADI LJUBEZNI, ljubezni do rož! Pater Škrabec je ljubil rože, cvetje, naravo, kot sveti Frančišek. O cvetlicah je pisal v Cvetju in predstavljal bralcem različne vrste, saj je želel, da bi poznali še kaj drugega, ne le nagelj, rožmarin in roženkravt. Poučeval jih je o postopkih gojenja, saj je sam vsako novo vrsto rož posadil in opazoval kako raste ter ugotavljal, kako je treba z njo ravnati, da dobro uspeva tudi pri nas. Bralcem je na njihovo željo pošiljal tudi semena, ki jih je dobil pri vrtnarjih v mestu ali jih kasneje tudi sam vzgojil. Priporočal je bralkam naj sadijo rože, ki so primerne za krašenje cerkva ter svetoval, katere rože in barve rož so primerne za kak praznik v letu in kako naj sestavijo šopke, katere barve sodijo skupaj.

P. Vincencij Kunstelj je zapisal o vrtnarskem talentu p. Škrabca tole: Naše ljudstvo že samo od sebe ljubi cvetlice in jih rado goji. Da je pa v tem oziru še napredovalo, za to gre prav posebna hvala p. Stanislavu, ki je bil seveda tudi sam prav izveden vrtnar. Večkrat ga je bilo videti že navsezgodaj zjutraj, ko je na vrtu kopal, presajal in zalival. Včasih je oblazil ves veliki kostanjeviški vrt ter si vsako cvetlico posebej ogledal, kako kaj raste in uspeva. Pri srcu so mu bile zlasti gladijole ali mečiči, kakor jih je po naše imenoval. Z veseljem je poročal v Cvetju, kako so se iz domačega, križem oplojenega semena pokazale prvič nekatere jako lepe nove sorte, ki so jim dali, tako piše, zavoljo posebne lepote imena, po naših starih slovenskih piscih, od Trubarja in Dalmatina pa vse do Bleiweisa in Jerana. Kako je bil vesel, ko se mu je spolnila davno gojena želja, da so na samostanskem vrtu postavili velik cvetličnjak in je bilo tako mogoče tudi bolj občutljive cvetlice čez zimo ohraniti, kar je včasih v Gorici precej težavno. Take cvetličnjake je priporočal z vneto besedo tudi cerkvenim predstojništvom.«

Pater Škrabec je bil čuden, kot je ugotovil, zopet p. Niko, v pozdravnem govoru na prireditvi ob formalnem zaključku Škrabčevega leta, ki pa se še kar nadaljuje. Ne vem, če je bil res čuden, mogoče nekoliko odmaknjen od sveta, saj ni želel, da bi ga karkoli motilo pri delu. Ravno zato je toliko dosegel. V skromnih razmerah se je razvil v velikega učenjaka. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator. Svojih številnih talentov ni zanemaril, kot človek je bil visoko etičen, strog predvsem do sebe, dosleden in delaven iz lastne želje in odgovornosti do slovenskega jezika in naroda. Pobožno, z vero v Kristusa je natančno izpolnjeval vse dolžnosti svojega reda in službe. Samega sebe je podredil poslanstvu in življenju za katerega se je odločil. Lahko bi rekli, da se je daroval; ne, on ni mislil tako, njegovo življenje in delo je izhajalo iz njega samega. Za nas Slovence je bil in je dar.

Naj zaključim z njegovimi besedami: »Slovenci moji, bodimo možje in ne zamerjajmo si odkritosrčnosti. Ljubimo resnico, če tudi ni namazana sè vsemi sladkimi besedami. Med in tržaške fige nas ne bodo rešile, resnica le nas more in bratska ljubezen.«

Zapisala Mira Bastjančič

Galerija: