KRATKA ZGODOVINA ŽUPNIJE NOVA GORICA - KAPELA NA KOSTANJEVICI V NOVI GORICI

Dan za tem, ko je stopila v veljavo mirovna pogodba med Italijo in tedanjo Jugoslavijo, je apostolski administrator za ozemlje goriške nadškofije, ki je pripadlo Jugoslaviji, dr. Franc Močnik, izdal dekret, po katerem je bil na Kostanjevici 16. septembra 1947 ustanovljen samostojni vikariat, v katerega so bili vključeni deli goriških župnij Sv. Hilarija in Tacijana (stolna), sv. Roka, sv. Ignacija ter sv. Vida in Modesta na Placuti, ki so bili z mejo odrezani od svojih župnijskih središč. Za vikarja (voditelja vikariata) je bil imenovan p. Otmar Vostner OFM.
S tem je Kostanjevica zaživela kot župnijsko središče, kjer so se ljudje zbirali ob Kostanjeviški Materi Božji za obhajanje svete maše, še posebej nedeljske, za prejemanje zakramentov, verouk in druge župnijske dejavnosti.

16. novembra 1953 je takratni apostolski administrator dr. Mihael Toroš povzdignil samostojni vikariat na Kostanjevici v Novi Gorici v župnijo in dotedanjega vikarja p. Otmarja Vostnerja imenoval za prvega župnika.
S tem je bil vikariat pravno izenačen z vsemi drugimi župnijami in tako poleg Rožne Doline in Stare Gore sprejemal v svoje naročje prebivalce nastajajočega mesta med Kostanjevico in Solkanom. Februarja naslednje leto je apostolski administrator izdal tudi pisni dekret o povišanja vikariata v župnijo. Župnijo je naslednje leto apostolski administrator za trajno izročil frančiškanom, saj je vedel, da sta samostan in župnija neločljivo povezana. Župnija pa je postala
PRVA NOVOGORIŠKA ŽUPNIJA, KI JE NASTALA PREJ KOT SAMO MESTO NOVA GORICA.

Ko se je leta 1950 v samostanu na Kostanjevici naselil apostolski administrator dr. Mihael Toroš, ki ga je leta 1964 nasledil škof dr. Janez Jenko, administrator Apostolske administrature za Slovensko Primorje, predhodnice sedanje koprske škofije, je postala cerkvica na Kostanjevici "katedrala" in je lahko še danes ponosna, da je proto-katedrala obnovljene koprske škofije.

Samostan in župnija sta skupaj doživljala lepe trenutke duhovne rasti vse številnejšega župnijskega občestva pa tudi breme obnove cerkve in samostana po potresu, delitve župnije ter cerkvi nenaklonjenih razmer v preteklosti in sedanjosti.

V teh letih po 2. svetovni vojni se je na Kostanjevici zvrstilo okrog 55 bratov in patrov, ki so v življenju župnije dejavno sodelovali.
K tem pa moramo prišteti tudi novince, ki so bili vedno vključeni v dogajanje v cerkvi in župniji.
V teh letih je župnijo vodilo osem župnikov: p. Otmar Vostner (1947 oz. 1953 – 1962), p. Andrej Vovk (1962 – 1971), p. Lojze Kos (1971 – 1980 in 1983 – 1986), p. Peter Vrtačič (1980 – 1983), p. Jože Urbanija (1986 – 1992), p. Niko Žvokelj (1992 – 1995), p. Matej Papež (1995 – 2001) in p. David Šrumpf (2001 – 2007), p. Krizostom Komar (2007 – )