Škrabčevo leto

V župnijski cerkvi na Kostanjevici v Novi Gorici smo v nedeljo, 7. januarja, s slovesno sveto mašo za pokojnega p. Stanislava Škrabca, vstopili v jubilejno Škrabčevo leto. 6. oktobra bo namreč minilo sto let od njegove smrti. Mašo za pokojnega Stanislava Škrabca je daroval provincial slovenskih frančiškanov p. Marjan Čuden. V nagovoru je poudaril, da bomo v Škrabčevem letu ponovno oživeli in dali svežino vsemu, kar je p. Stanislav pomenil in kar je ustvaril. Izpostavil je predvsem njegovo svetniško življenje in njegovo ljubezen do slovenskega jezika.

NAGOVOR P. MARJANA ČUDNA

Pesnik Alojz Gradnik, rojen v Goriških brdih, in p. Stanislav Škrabec sta bila prijatelja. Gradnik je med prvo svetovno vojno ob pogledu na Kostanjevico, ki so jo morali frančiškani zaradi vojne vihre zapustiti, napisal pesem. Zadnji dve kitici se glasita:

 

Groblje le in zevajoče jame.

Povrnila se je zlata vesna,

ali gnezda nima niti vrabec.

 

Kje je celica zdaj tvoja tesna,

ki v njej mir uživaš? Ali zame

imaš kaj prostora, pater Škrabec?

 

Ti verzi izražajo tudi moja občutja do p. Stanislava Škrabca. Izražajo nostalgijo po sobratu, ki je umrl pred slabimi stotimi leti.

Danes tukaj na Kostanjevici, ki je bila p. Stanislavu tako ljuba, na stoštiriinsedemdeseto obletnico njegovega rojstva, začenjamo praznovanje Škrabčevega leta. To leto bomo obhajali najprej zato, ker vemo, kako zelo je spomin dragocen.

Spomin prikliče in približa osebo, ki je zelo oddaljena v prostoru in času, in jo naenkrat zaslišimo, kako nam spregovori, od uma k umu, od srca k srcu. Zaradi spomina vemo, da smo ohranili prostor za tiste, ki nam jih je čas oddaljil.

Papež Frančišek pravi: »Kdor ima spomin, ima korenine. Brez spomina vere, brez spomina tolikih lepih stvari, ki ustvarjajo zgodovino, brez spomina vrednot, smo izkoreninjeni«.

Naj vam predstavim še en verz pesnika Alojza Gradnika. Zapisan je v pesmi Izpoved:

 

Samo kdor vidi svoje korenine,

premeri debla moč in vej višine

in ve, kako je daleč do nebes.

 

V Škrabčevem letu bomo ponovno oživeli in dali svežino vsemu, kar je p. Stanislav pomenil in kar je ustvaril. Ne zaradi čaščenja, ki ga p. Škrabec ni maral, ampak, da se ne posušijo korenine, deblo in veje enega izmed dreves, ki nam daje senco. To drevo je njegovo svetniško življenje, to drevo je njegova ljubezen do slovenskega jezika.

P. Salvator Zobec je zapisal: »Pokopali smo p. Stanislava Škrabca. Od pogreba grede smo se pogovarjali o njem. Splošna sodba se je glasila: dober redovnik, zgleden duhovnik, velik mož, delaven domoljub in globok učenjak je bil. Ko to pišem, vedno bolj čutim kaj smo s p. Stanislavom izgubili in mislim, da ne bom rekel preveč, če pravim: svetnik je bil!«

Dvanajsti Frančiškov opomin se glasi: »Ali ima Božji služabnik Gospodovega Duha, je mogoče spoznati po temle: Če se ne povzdiguje, ko Bog po njem izvršuje kaj dobrega, marveč se ima v svojih očeh za slabšega in manjšega od vseh drugih ljudi!« Kot da bi imel sveti Frančišek pred očmi p. Stanislava, ko je to pisal. Ta stavek čudovito opiše Škrabčevo svetost.

P. Stanislav je prav posebno častil sv. Frančiška Asiškega in je o njem prebral vse mogoče spise, ne samo v domačem, ampak tudi v drugih evropskih jezikih. Že v prvem letniku Cvetja je izvrstno in z njemu lastno natančnostjo prevedel v slovenski jezik Frančiškovo sončno pesem.

P. Stanislav je kot sveti Frančišek stvarstvo globoko občudoval: kako lep je šele Bog, ker so tako lepe njegove stvari! Vsa bitja so besede Boga. Bog je povsod pisal. P. Škrabec je na svet gledal z božjimi očmi, zato je znal razbrati Stvarnikov blagi podpis v cvetlicah, ki jih je s tako ljubeznijo gojil, razumel je čisto bogoslužje sonca, videl je Božjo nit, ki se vleče skozi vse stvari.    

Sveti Frančišek je bil svetnik besede. Z besedo vstopa človek v odnose z Bogom, drugim človekom in okoljem. Beseda je sveta. Beseda je drugo ime za bližino. Do božje besede je imel tako spoštovanje, da je ukazal s skrbjo shraniti vse knjige, še posebej tiste, ki so vsebovale beseda Boga. Med prebiranjem svetopisemskih odlomkov si je sv. Frančišek oblizoval ustnice, da bi tudi z jezikom okusil sladkost besed, ki jih je pravkar izgovoril.

Človek, ki je bil sv. Frančišku v občutju božje in človeške besede podoben, je bil p. Stanislav Škrabec. Predstavljam si ga, da je kot svetnik iz Assisija doživljal sladkost božjih besed in sladkost slovenskega jezika, o katerem je rekel: »Naš slovenski jezik je najdražji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu, kot Slovencem, zato je gotovo božja volja, da ga ljubimo!«

Ne vem koliko je Škrabec poznal dela blaženega škofa Antona Martina Slomška, a vsekakor je p. Stanislava vodilo prepričanje, ki ga je Slomšek takole izrazil: »Naš slovenski jezik je Božji dar, nam Slovencem izročen, ne zato, da bi ga zanemarjali, po nemarščini celo zgubili in sebe s svojim narodom vred potujčili. Božja volja je, naj bi svoj materin jezik čedili, lepo obogatili. Ljubimo v prihodnje svojo besedo materino, pa ne le v besedi, temveč v dejanju in resnici, iz čiste ljubezni do Boga in svojega roda!«

P. Škrabec je bil je vnet zagovornik materinega jezika, tujke pa je preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. “Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu,” je zatrjeval.

Kako dragocen je jezik? Jezik je drugi izraz za dušo naroda. Dušo, ki premore samozavedanje. Jezik je večja intima kot objem, saj seže globoko v dno človekove biti. Jezik ni samo sporočanje, jezik je modrost, je nosilec vrednot in izraža narodovo kulturo. Kultura je duhovna oprema in orodje. Brez duhovne opreme narod ne preživi. Jezik je nesmrten. Da, slovenski jezik bo šel z nami v večnost. Ne bo umrl, kot ne more umreti ljubezen.

O slovenščini je Ivan Cankar zapisal: »Bogatejši so pač drugi jeziki. Pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo. Ali - slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni, kakor velikonočno potrkavanje, in zvezde pojó, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozró na čudežno deželo pod seboj.«

P. Škrabca si ne smemo predstavljati kot okostenelega strokovnjaka, ki je čemerno preživljal svoje dneve ob suhoparnih slovničnih pravilih in razmišljanju o glasu in naglasu knjižnega jezika. V slovenski jezik je bil zaljubljen, zato je bil zanj praznik, ko je prebiral strokovne knjige, duša mu je prepevala in vriskala, ko je zapisoval svoje jezikovna dognanja.  P. Stanislav je dejal: »Vse kar sem pisal, sem pisal iz ljubezni do slovenščine in iz ljubezni do Slovencev!« V Cvetju lahko beremo: »Mislil sem namreč, da imam neke dolžnosti do svojega materinega jezika, zato, ker sem prejel nekoliko talenta od Boga v tem oziru!«

P. Stanislav svojega talenta ni zakopal. Dobro je trgoval z njim in zato smo mu lahko Slovenci hvaležni. Kakšen je pomen njegovega dela za slovenski narod?

Njegov poznavalec akademik dr. Fran Ramovš je dejal: »Posebne zasluge ima za nas Slovence, ker je dal slovenščini samostojnost in možnost nadaljnjega razvoja«. Pod njegovim kipom v parku kulturnikov v Ribnici piše: »Z jezikovnimi spisi je dal slovenščini trden znanstveni in globok ljudski poklon«. Napis na spominski plošči na frančiškanskem samostanu na Kostanjevici daje p. Stanislavu lepo priznanje: »Jasnil si nam slovenskega jezika dušo!« Dr. Janko Kos je zapisal: »Od Primoža Trubarja naprej se je začela vzpostavljati enotna nacionalna zavest, ki je temeljila predvsem na knjižnem jeziku. Slovenščina je zgodovinsko bolj odločilna pri oblikovanju enotne slovenske identitete kot geografski položaj ali zgodovinska tradicija«.

P. Škrabec ima zaradi svojega znanstvenega dela neprecenljive zasluge pri oblikovanju enotne slovenske identitete. Mislim, da ga lahko brez pretiravanja štejemo za enega izmed očetov slovenskega naroda. P. Salvator Zobec je v Cvetju zapisal: »O ljubezni do domovine govorijo dovolj glasno Škrabčevi spisi. Te prebirajte, pa se boste prepričali, da je bil pater Škrabec eden največjih Slovencev!«

Obhajanje Škrabčevega leta pa nima samo namena spomniti na njegovo podobo, ampak postavlja pred nas tudi izziv: »Ali imamo moč in pogum spopasti se z vsem, kar meče slovenski jezik v talilni lonec jezikovne in kulturne globalizacije?« Že samega p. Stanislava je skrbelo: »Ne vem, če bo slovenski jezik dočakal sodnega dne!« Naj bo Škrabčevo leto priložnost, da po zgledu p. Stanislava postanemo še bolj goreči v ljubezni do Boga, do domovine in še prav posebej do domačega jezika.

V imenu Slovenske frančiškanske province sv. Križa se zahvaljujem vsem, ki ste dali pobudo za obhajanje Škrabčevega leta. Naj vam Bog ohrani vnemo in naj vas blagoslavlja pri vašem plemenitem delu.

P. Stanislav je bil srčen človek in njegova genialnost je bila v tem, da je znal svojo nadarjenost prepletati z inteligenco srca. Bil je cenjen in spoštovan. V Cvetju je bila l. 1919 objavljena pesem Zadnji obisk v celici prečastitega p. Stanka. V njej zaznam srčnost in ljubezen tistih, ki so p. Stanislava poznali. Naj ta pesem s svojo nežno izpovedjo uvede v praznovanje Škrabčevega leta:

 

 

Iz neba na zemljo

kaplje zlate so kanile…

Božjega miru bližino

duše zaslutile.

 

Morje vse svetosti,

dehnilo ti je poslednjič,

v prsi hrepeneče

predokus nebeške sreče.

 

Vir neskončne učenosti

ti položil je smehljaj

na sladkosti željna usta

in očem pričaral raj.

 

Boječe trepetale so nam v rokah

sveče, trepetale, ugasnile…

Iz neba ne zemljo

mir so zvezdice rosile…

 

 

 

Na povezavi si lahko ogledate igrano-dokumentarni TV film: Stanislav Škrabec, Oče slovenske fonetike v režiji  Matjaža Žbontarja, 2005

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetnisk...

V Slovenskem biografskem leksikonu pa je izpod peresa prof. Jožeta Toporišiča tale prispevek o p. Stanislavu Škrabcu:

http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi655946/