18.1.2015 Oznanila

sobota, 17 Januar, 2015

OBVESTILA

  • ŽPS se bo sestal v torek, 20. 1. ob 19.45.
  • Večer ob Božji besedi – v četrtek ob 19.45. Prebirali bomo odlomek o Gospodovem darovanju v templju.
  • Danes začenjamo molitveno osmino za edinost kristjanov pod naslovom "Jezus je rekel Samarjanki: 'Daj mi piti!'" Povabljeni k osebni molitvi v ta namen.
  • Monodrama Ničesar ne obžalujem – Na kulturni praznik, v nedeljo, 8. 2. bo med nas prišla gledališka igralka Metka Pavšič. Predstava bo v dvorani ob 19. uri. Več o monodrami in igralki najdete na TUKAJ.
  • Letos v marcu bomo izbirali nove člane Župnijskih pastoralnih svetov. Več o tem najdete na strani RADIA OGNJIŠČE in RADIA VATIKAN.

 

ŽPS - SAD KONCILSKEGA PREOBRATA V DOJEMANJU CERKVE

Bi razmah župnijskih pastoralnih svetov pri nas in drugod bil mogoč, če ne bi bilo II, vatikanskega koncila takšnega, kot je bil? Ne. Najprej zato, ker je koncil kot koncil, preden je postal nauk, bil že sam po sebi »etos«: določen postopek pogovora, komunikacija centra in periferije, nekaj vrhunsko sinodalnega, drugačna kultura odločanja in vodenja, skratka, vse to, kar dandanašnji razumemo kot »etos« ali »kultura« župnijskih pastoralnih svetov. Nato pa seveda zato, ker je II. vatikanski koncil opravil tektonski premik v pojmovanju Cerkve. Večina teologov se strinja, da je pojem, ki najbolj povzema duha koncila, označba Cerkve kot »Božjega ljudstva« (prim. C 9-13).

Cerkev kot »popolna družba«

Cerkev je bila poprej imenovana »popolna družba«. »Popolna« ne v moralnem smislu, temveč v smislu, da poseduje vse, kar je potrebno za življenje po Božji volji in za dosego nadčasnih ciljev. Ekleziologija Cerkve kot popolne družbe izhaja iz postkonstantinske dobe; iz imperialnega organizacijskega modela, ki preide na Cerkev; iz srednjeveške izkušnje države, ki je v celoti krščanska in v kateri ima eklezialno vlogo tudi »od Boga postavljeni« imperator.

Uradna govorica Cerkve o Cerkvi je bila bolj pravna kot teološka.

Kakšna je soudeležba laikov v tako pojmovani Cerkvi? Navedimo, kar je 1.1906 zapisal papež Pij X. v okrožnici Vehementer nos, v kateri se odziva na francosko ločitev Cerkve od države: »Samo hierarhija poseduje vso potrebno pravico in avtoriteto, da promovira in usmerja vse člane k cilju družbe. Kar se tiče ljudstva, nima druge pravice, kakor da se pusti voditi in da ubogljivo sledi svojim pastirjem.«

Koncilski ekleziološki preobrat

Kako je potemtakem prišlo do tega, da je bila sto let po I. vatikanskem koncilu ravno podoba Božjega ljudstva sprejeta za osrednjo dogmatično podobo? Kako je na samem II. vatikanskem koncilu prišlo do preobrata? Vemo namreč, da je pripravljalna teološka komisija na začetku predstavila osnutek konstitucije o Cerkvi, katerega kazalo je bilo: 1 Narava vojskujoče se Cerkve, 2. Udje vojskujoče se Cerkve, 3. Škofovstvo itn.

Razprava o naravi Cerkve je najbolj strastni del zadnjega koncila. Hitro se je videlo, da v Rimu pripravljene definicije Cerkve ne bodo zdržale. Ne samo večina svetovnega episkopata, tudi cela četa vplivnih teologov iz nemško-francoske naveze je zahtevala nekaj novega, a obenem bliže izvirom. Izoblikovali so pojem Božjega ljudstva.

Prednosti pojmovanja Cerkve kot Božjega ljudstva

Ekleziolog Eloy Bueno de la Fuente našteje naslednje teološke prednosti pojmovanja Cerkve kot Božjega ljudstva:

  • razvidna je kontinuiteta in diskontinuiteta Cerkve z Božjim ljudstvom Stare zaveze;
  • v skladu z učenjem cerkvenih očetov je tako razvidna tudi povezava Cerkve s Sv. Trojico;
  • do polnejšega izraza pride občestvena (komunitarna) narava Cerkve;
  • do izraza pride temeljna enakost vseh članov Cerkve;
  • poudarjeno je, da je Cerkev zgodovinski subjekt, ki je na poti skupaj z drugimi ljudstvi;
  • Cerkev je potujoča skupnost in njen cilj je ob dopolnitvi časov, kar jo razveže potrebe, da se v tekmi s svetom vda skušnjavi triumfalizma;
  • pojem potujočega Božjega ljudstva je izrazito ekumenski;
  • poudarjena ni samo starozavezna dediščina, temveč tudi skupni cilj človeštva in povabilo, da se človeštvo pridruži potujočemu Božjemu ljudstvu.

Sodelovanje laikov pri »hiearhičnem apostolatu«

Iz naštetih prednosti ni težko slutiti naslednjega koraka. Če smo kristjani ljudstvo, če smo bratje in sestre, če smo si enaki po dostojanstvu, čeprav različni po službi,... potem je v naravi Cerkve, da se med seboj pogovarjamo, dogovarjamo, odločamo. Ali kot uči koncil: »Razen tega apostolata /v svetu/, ki je naloga prav vseh vernikov, morejo biti laiki poklicani še na različne načine k bolj neposrednemu sodelovanju pri hiearhičnem apostolatu« (C 33). Na podlagi tega pa lahko nastanejo v Cerkvi strukture, ki to naravo posebej živijo. Papež ima tako škofovsko sinodo, škof škofijski pastoralni svet, župnik župnijski pastoralni svet, v katerem goji dialog in išče prvo podporo pri svojem vodenju.

Branko Cestnik

MOLITEV V PRIPRAVI NA IZBOR ČLANOV ŽPS

Nebeški Oče, tvoj Sin nam naroča:

Pojdite tudi vi v moj vinograd;

daj nam duha modrosti,

da se bomo velikodušno odzvali delu v župniji

in izbrali primerne člane župnijskega pastoralnega sveta, ki bodo v našem imenu

in z našo pomočjo sodelovali z duhovniki v dušnem pastirstvu 


in uresničevanju smernic vseslovenske sinode.

To te prosimo po priprošnji Device Marije, blaženega Antona Martina Slomška,

blaženega Alojzija Grozdeta in blaženih drinskih mučenk.

Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj

v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.

Amen.