Samostanska knjižnica nosi ime po p. Stanislavu Škrabcu
(1844-1918), največjem slovenskem jezikoslovcu-slovenistu 19. stoletja, ki je na
Kostanjevici živel nad štirideset let. Začetki knjižnice segajo v 16. stoletje, če
upoštevamo bogate svetogorske fonde v njej. Ko so frančiškani morali zapustiti Sveto
Goro, so jih odnesli s seboj, najprej v Gorico, pozneje na Kostanjevico. Med preselitvami
se je marsikaj porazgubilo. Knjižnica se je kasneje bogatila, saj je na Kostanjevici
delovala frančiškanska gimnazija, ki je zaradi 1. svetovne vojne prenehala delovati in
je bila leta 1916 prestavljena v Kamnik.
Knjižnica ima nad 10.000 knjig. Posebna dragocenost je 30 inkunabul (prvotiskov). Zanimivi so tudi tiski od 16. do 19. stoletja, za Slovence je še posebej pomembna slovnica Adama Bohoriča iz leta 1584 Arcticae horulae (Zimske urice) z avtorjevim lastnoročnim posvetilom. Knjiga je prišla v razvid leta 1951. Od leta 1952 je knjižnica zaradi svojih dragocenosti kulturni in zgodovinski spomenik. Leta 1998 je bila knjižnica popolnoma prenovljena po načrtih arhitektinje Elze Pavšič. Knjižnici sta bila dodana dva prostora: sosednja soba, ki je postala pisarna knjižnice, in del hodnika, ki je s prezidavo postal razstavni prostor knjižnice. Leta 2001 se pričela katalogizacija knjižnice, ki se je zaključila leta 2009, ko smo v sodelovanju z Goriški knjižnico Franceta Bevka pričeli z digitalizacijo najdragocenejšega knjižnega gradiva. Kot prva je bila digitalizirana že omenjena prva slovenska slovnica Zimske urice.
VEČ>>>

Najstarejša inkunabula v knjižnici je iz leta 1476
Naslovnica Bohoričeve slovnice (1584) Posvetilo na
platnicah slovnice
DIGITALIZIRANA PRVA
SLOVENSKA SLOVNICA "ARCTICAE HORULAE" (ZIMSKE URICE) ADAMA BOHORIČA (1584)
(Potrebovali boste program Adobe
Reader. Dobite ga tukaj:
![]()
Prva slovenska slovnica je sad
prevajanja Svetega pisma v slovenski jezik. V skadu z naukom protestantizma bi naj imel
vsak vernik neposreden dostop do Božjega razodetja, ki je zapisano v Svetem pismu. To
mora biti zato dostopno v domačem, ljudskem jeziku. Medtem ko je že Primož Trubar
prevedel Novo zavezo in Psalme, se je Jurij Dalmatin lotil velikega dela prevajanja
celotnega pisma s poglobljenim študijem slovenskega govorjenega jezika. V njem je
odkrival načine in pravila, ki se jih je držal skozi ves prevod. Njegov prevod je zato
veliko enovitejši, kot so bili Trubarjevi. Adam Bohorič, ki je opravil revizijo
Dalmatinovega prevoda, je te Dalmatinove ugotovitve zbral, jih sistematiziral in pospremil
s študijo ter razlagami (v latinskem jeziku) ter izdal v posebni knjižici, ki je izšla
v Wittebergu istega leta, kot Dalmatinov prevod Svetga pisma (Dalmatinova biblija), leta
1584. Dal ji je latinski naslov "Arcticae Horulae" (Zimske urice) - naj ljudje,
ki pozimi nimajo dela na polju, vzamejo v roke slovensko slovnico.
Ob tem lepo vidimo, kako je v svojem nastanku slovenska pisana beseda tesno povezana
z Božjo besedo - slovenski jezik je postal knjižni jezik takrat, ko je v njem
spregovoril Bog...
Danes je na svetu osem znanih ohranjenih knjižic Bohoričeve slovnice. Posebnost izvoda, ki ga hrani naša knjižnica je v tem, da je na notranji strani prvih platnic Bohoričevo lastnoročno posvetilo, ki ga ja napisal, ko je knjižico podaril Goričanu Juriju Ževu. In prav ta izvod je 3. decembra 2009, na "ta veseli dan kulture", stopil v javnost v digitalizirani obliki in je odslej na voljo na svetovnem spletu.
POVEZAVE:
I -
Platnice (sprednje in zadnje)
II -
Predgovor
III-1
(str. 1 - 65)
III-2
(str. 66 - 134)
III-3 (str. 135 - 176)
IV -
De Sintaxi Latincarniolana
V -
Examen Sintaxeos in Oratione Dominica; De Metaplasmi; De Prosodia
VI
- Index Eorum