SAMOSTANSKA KNJIŽNICA P. STANISLAVA ŠKRABCA
Samostan ima torej staro in bogato samostansko knjižnico. Najstarejše knjige, ki jih knjižnica hrani, izvirajo iz samostana na Sveti Gori. Iz istega vzroka, kot so morali karmeličani pod cesarjem Jožefom II. zapustiti Kostanjevico, so morali frančiškani v tem času zapustiti Sveto Goro. Samostanska družina s Svete Gore se je naselila v samostanu sv. Antona v Gorici, od koder je Jožef II. pregnal minorite. S seboj so prinesli tudi samostansko knjižnico, kakih 5.000 knjig. Ko so se selili na Kostanjevico, so s seboj prinesli tudi to knjižnico, ki je tedaj štela le še kakih 2.000 knjig. Za potrebe šole in študija teologije so morali knjižnico razširiti in obogatiti. Med prvo svetovno vojno so frančiškani pred odhodom knjige zložili v sode in jih namestili v klet, kjer so se na vlagi uničevale, mnoge tudi izgubile: bile so odnešene ali uničene, vojaki so jih uporabljali celo za kurjavo. Po vojni so italijanski frančiškani knjige odpeljali za nekaj časa v Videm, ko pa so samostan popravili, so jih pripeljali nazaj in jih namestili v knjižnico. Takrat je p. Romano Aldegheri izdelal tudi katalog. V tem času bi naj iz knjižnice izginili še posebno slovenski tiski.
V drugi svetovni vojni knjižnica ni utrpela kakšne večje škode. Inkunabule, ki so jih Italijanski frančiškani ob svojem odhodu odnesli iz knjižnice, so po posredovanju slovenske in jugoslovanske vlade vrnili šele leta 1961.
Knjižnica je bila preprosto urejena, s policami od tal do stropa. Knjige so bile zložene po velikosti, marsikje v dveh vrstah. Leta 1998 pa je bila po načrtih arhitektinje Elze Pavšič popolnoma prenovljena s sredstvi novogoriške občine, za kar se je posebej zavzel takratni župan Črtomir Špacapan. Del hodnika je bil preurejen v razstavni prostor knjižnice, soba ob knjižnici je bila preurejena v pisarno, glavni knjižnični prostor pa je bil razdeljen na dve etaži, tako da so sedaj knjige lažje dosegljive. Medtem, ko je ohranjenih nekaj starih katalogov, so bile knjige v letih 2002 do 2008 ponovno katalogizirane in računalniško obdelane, kar omogoča dostopnost preko svetovnega spleta. Najzanimivejše in najdragocenejše knjige bodo tudi digitalizirane.
Knjižnica, ki ima danes status zgodovinske knjižnice in je od leta 1952 tudi zaščitena kot kulturni in zgodovinski spomenik, se ponaša s tridesetimi inkunabulami. Inkunabulle ali prvotiski so knjige, ki so bile tiskane od začetka knjigotiska ok. 1450 pa do velike noči 1500. Najstarejša inkunabula naše knjižnice, je iz leta 1476 in je bila pred nekaj leti temeljito obnovljena. Strokovnjaki so se pozneje odločili, da inkunabul ne bodo več tako temeljito obnavljali, saj z obnovo knjiga izgubi svojo izvirno starinskost. Tako so bile za druge knjige izdelane posebne škatle, v katerih jih hranimo.
Drugi biser naše knjižnice je izvod prve slovenske slovnice, ki jo je napisal Adam Bohorič in nosi naslov »Arcticae Horulae« - Zimske urice. To je eden od osmih znanih izvodov, ki so se ohranili do danes. Posebnost tega izvoda je Bohoričevo lastnoročno posvetilo na notranji strani platnic, ko je knjigo podaril Goričanu Juriju Ževu. Knjiga je izšla istega leta kot Dalmatinova biblija, prvi prevod celotnega svetega pisma v slovenščino. Protestantje so prevajali sveto pismo v domače jezike zato, ker so učili, da mora imeti vsakdo neposreden dostop do Božjega razodetja, ki je zapisano v Svetem pismu. Ker se je slovenski jezik v tem času šele pričel oblikovati v knjižni jezik, je Jurij Dalmatin pričel prevajanje s študijem govorjenega slovenskega jezika ter odkrival pravila, po katerih se je jezik ravnal. Teh pravil se je potem držal skozi ves prevod, zato je njegovo delo veliko bolj enovito in dosledno kot Trubarjevo, ki je prvi prevajal Božjo besedo v slovenski jezik. Te Dalmatinove izsledke je ob reviziji prevoda zbral in uredil njegov prijatelj Adam Bohorič in knjigo izdal isto leto, kot je izšla Dalmatinova Biblija, leta 1584. Nastanek slovenske pisane besede je tako neposredno povezan z Božjo besedo.
Knjižnica nosi ime po p. Stanislavu Škrabcu, ki je v svojem več kot 42-letnem bivanju in delovanju v kostanjeviškem samostanu zaznamoval slovenski jezik in slovensko jezikoslovje.